Sonda
Pri projektu Vič gre v vesolje smo se na oddelku konstruktorjev razdelili v več skupin in ena izmed teh skupin je imela nalogo, da iz stiropora (na začetku stirodura) izdela prototipe sonde v naravni velikosti.
Na začetku dela smo dobili tri velike kose stiropora, ki smo jih skupaj zlepili s posebnim lepilom. Tako smo dobili dovolj materiala, da smo lahko izdelali dve sonde (po tem, ko smo dali zlepljen del na polovico).
Sonde smo rezali s pomočjo žarilne nitke in stružnice (vse smo lastnoročno izdelali, s pomočjo kolegov na Fakulteti za matematiko in fiziko). Na stružnico smoč pritrdili kos stiropora in nato z žarilno nitko v več korakih izoblikovali sondo. Povprečen tok, ki je segreval žarilno nitko je bil nekje 5 - 8 V.
Pri rezačnju zlepljenega stiropora smo hitro naleteli na težave - lepilo. Strjeno lepilo je bilo tako gosto, da je med samim rezanjem prihajalo do zastojih na mejah z lepilom. Tukaj je bil največji problem rezanja, saj, če smo povečali napetost je nastala večlika luknja, če pa nismo povečali napetosti je pa žarilna nitka toliko časa topila lepilo, da je tudi prišlo do nepravilnosti pri končni obliki. začetne sonde so bile posledično zelo nepravilnih videzov in tudi postopek izdelave je bil precej zamuden. Nismoč vedeli, kako se lotiti oblikovanja, zato smo začetne sonde izdelali v več kot desetih korakih, kar je vzelo več kot štiri ure dela ali kar dva srečanja!
Sonde smoč po izdelavič razpolovičli in jih izročili ekipi, ki je v sonde nameščala instrumente. V naši štiričlanski ekipi smoč razdelili delo tako, da sta dva (včasih trije) člana premikala pozicijo žarilne nitke, nekdo je vrtel sondo, saj smo jo morali zavrteti polni krog, da se pravilno izreže in še en član je spreminjal velikost toka. Čeprav smo na začetku imeli veliko preglavic z lepilom, smo se skozi srečanja naučili delati hitreje in učinkovitejše. Ko je bilo končano delo z navadnim stiroporom, smo preklopili na stiropor oplemeniten z grafitnim prahom. Slednji poveča njegovo izolativnost za 20 %.
Izdelava je začela potekati mnogo hitreje, saj ni bilo več nadležnih spojev z lepilom. Proti koncu smo se naučili kvadre stiropora oblikovati v sonde v pičlih treh korakih. Taka hitra proizvodnja je opazno zmanjšala čas izdelaveč kakor tudi potrebno število v skupini, saj sva samo dva izdelala sondo v teh treh korakih!
Delovna površina je bila sestavljena iz dvečh identičnih miz, na kateri smoč pritrdili stružnici, in na kateri smo postavili stojalo za žarilno nitko. Do prve težave smo prišli, ko smo ugotovili da so zaradi več(deset)letne uporabe šolske klopi pošteno nestabilne. Težavo smo delno odpravili, ko smo mize obtežili, skoraj popolnoma pa s postavitvijo papirja pod noge mize, kar je omogočilo stabilnost. Poleg prej naštetega smo tudi uporabljali enoto ŠMI, ki je poskrbela za stabilen tok in s katero smo povezali žarilno nitko. Med razpolavljanjem sonde smo stružnice odmaknili in postavili dodatno mizo, na kateri smo nato potiskali sondo skozi nitko in jo razpolovičli.
Naše delo v teoriji ni bilo posebej zahtevno, vsaj ne umsko. vendar je bilo potrebno vsaj malo razmišljanja in zdrave kmečke pameti, da smo pravilno postavili žarilno nitko, sicer bi sondo zavrgli in se s tem snovi za izdelavo nepotrebno znebili.